Adnan Golubović v intervjuju za Planet nogomet: Ko so ga v Italiji na cesto vrgli kot psa, je po Ljubljani za preživetje razvažal pice
Tekst: David Klemenc. Foto Grega Valančič / Sportida
Slovenci imamo za tako majhen narod rekordno število vrhunskih vratarjev. Italijo si je prisvojil Samir Handanović, Španija pa je že celo desetletje v znamenju Jana Oblaka, Žiga Frelih je bil nedolgo tega najboljši na Portugalskem, zdaj je na Slovaškem, tukaj so Matevž Vidovšek, Igor Vekić, Ažbe Jug… Zahvaljujoč Adnanu Goluboviću je zdaj naša še Romunija. Kot nam je v enem najbolj zanimivih in hkrati osupljivih intervjujev zadnjega obdobja, če ne kar let, zaupal naš tokratni sogovornik, je bila pot do tega uspeha polna vzponov in padcev. Ni manjkalo niti težkih poškodb, pa niti … kriminalnih izsiljevanj! Kot da vsega ni bilo dovolj, so ga na tem res neverjetnem popotovanju še oropali! Skratka, zelo zanimiva zgodba. Milo rečeno…
Po mladostniškem potikanju po ljubljanskih klubih je Adnan Golubović pri Olimpiji prvič občutil stik s profesionalizmom. Na njegovo žalost se je ta zgodba, verjetno v škodo marsikaterega ljubitelja zmajev, prehitro zaključila, vendar ne po njegovi volji: “V tisti Olimpiji stvari niso bile urejene, bilo je obdobje, ko je Izet Rastoder odhajal. Nič se ni vedelo, niti uprave ni bilo, da bi se lahko z njo pogovarjal. Tam prihodnosti nisem videl. Dal sem jim nekaj časa, da se odločijo, a odgovora ni bilo, zato sem odšel,” je neverjetno iskren pogovor z novinarjem spletne strani Planet nogomet Davidom Klemencem začel Adnan Golubović.
Po slovesu od Olimpije je odšel na priprave gorenjskega nižjeligaša Šenčurja, kjer ga je na eni izmed prijateljskih tekem opazil tedanji trener Triglava Siniša Brkić in ga povabil k sodelovanju. Odločil se je za odhod v gorenjsko prestolnico, kar se je z igralskega vidika izkazalo za dobro potezo, saj je bil že po eni sezoni na poti v močne Domžale, kot menjava za odhajajočega Nejca Vidmarja. Tam pa so se začele prve izmed mnogih težav in peripetij, ki so ga spremljale skozi kariero.
Adnan Golubović: “Ma, vroča glava je bila…”
“Bil sem blizu startni poziciji, nato pa je prišla poškodba, ki me je za nekaj časa postavila na stranski tir. Zaradi tega so bili v Domžalah prisiljeni pripeljati novega vratarja (Axel Maraval, op. a.), ki dolgoročno ni zadovoljil. Tako sem po poškodbi dobil priložnost in celo vpoklic v U21 reprezentanco.” Ravno na reprezentančnem zboru je izvedel, da po odhodu Luke Elsnerja k Olimpiji rumeno družino prevzema Simon Rožman, s katerim sta se že poznala. Zdelo se mu je, da gre za odlično priložnost, da svojo kariero dvigne na višjo raven, a zgodilo se je ravno nasprotno.
“Že kmalu po začetku sodelovanja sva se z Rožmanom usedla in na sestanku mi je dal jasno vedeti, da računa name in da je zadovoljen z mojim trudom, a se je ta odnos spremenil po tekmi v Celju, kjer smo izgubili (2:1), čeprav poraz ni bil po moji krivdi. Nakar me je praktično brez besed preselil na klop za rezervne nogometaše,” je pojasnil Adnan Golubović in iskreno priznal, da je po tem tudi sam neprimerno reagiral.
“Ma, vroča glava je bila, nikakor se nisem mogel sprijazniti, da ne branim. Malo sem norel, nisem se mogel pomiriti s tem, da sem brez razloga ‘izvisel’.” Prav zaradi tega ni podaljšal pogodbe v Domžalah in je ostal brez kluba, dokler ga nekega dne sredi dopusta v Bosni in Hercegovini ni poklical agent z zanimivo ponudbo.
Ko je njegov agent poklical in povedal, da ima zanj klub, je Adnan Golubović sprejel izziv, a se je kmalu soočil z nepričakovanimi zapleti. “Rekel je, da ima klub za mene, vendar moram že naslednji dan zjutraj priti na Zlatibor v Srbiji, kjer so Romuni (Concordia Chiajna) na pripravah. Suspendirali so vse tri vratarje in iščejo nove, mi je pojasnil. Strinjal sem se, čeprav mi je bilo malo čudno, a sem mu hkrati povedal, da nimam pojma, kako priti do Zlatibora, zato mi je narekoval imena mest in vasi, kamor moram iti. Vse sem si zapisal na papir in pozno popoldne odšel na pot.”
40 kilometrov v napačno smer, skozi njive in gozdove
Že kmalu je ugotovil, da imena na papirju ne bodo dovolj. Kot pravi, mu mobilni telefon v Srbiji ni deloval, zato je vožnja trajala veliko dlje, kot je načrtoval. “Vozil sem mimo Šabca proti Valjevu, a sem zgrešil križišče in vozil 40 kilometrov v napačno smer, skozi njive in gozdove. Na koncu sem se ustavil v neki vasi, kjer mi je gostilničarka natančno razložila, kako naprej.”
Ko je končno prispel v klubski hotel, je takoj začutil, da nekaj ni v redu. Nihče ga ni pričakal, niti vedel, kdo je ali zakaj je tam. Na srečo je znal jezik in si je uspel urediti sobo. A teden dni pozneje ga je doletelo bridko razočaranje.
“Nekega dne je prišel do mene predstavnik kluba in mi razložil, da so v ekipo vrnili tri prej suspendirane vratarje ter da me več ne potrebujejo. Lahko sem se vrnil domov, seveda na lastne stroške…” Potem ko je ostal brez kluba, je Adnan Golubović doma čakal na pravi klic, ki pa kar ni in ni prišel. Po slovenskih klubih so se zaradi njegovih izkušenj v Domžalah razširile negativne govorice, da je problematičen igralec, zaradi česar so ga vsi klubi, katerim je bil ponujen, vztrajno zavračali.
“Nato me je nekega dne poklical agent in mi povedal, da ima nekaj zanimivega zame v Italiji. Poznal sem večje klube, a za mesto Matera, ki ga je omenil, še nikoli nisem slišal. Malo sem pobrskal po internetu in našel samo slike kamnite arhitekture, kot da sem se znašel v srednjem veku. Časa za odločitev sem imel samo en dan, zato sem rekel, naj mi pošlje pogodbo. Doma nisem imel tiskalnika, zato sem šel v fotokopirnico na Fužinah, kjer sem si natisnil pogodbo, jo podpisal, ‘skeniral’ in poslal nazaj – vse, ne da bi vedel, v kaj se spuščam,” se danes z nasmehom spominja.
Ko je staršema sporočil veselo novico, nista bila najbolj navdušena. “Prišel sem domov in jima povedal, da grem na jug Italije, onadva pa v šoku začneta spraševati, če sem normalen, če sploh uporabljam glavo, kaj počnem s svojim življenjem in da seveda ne smem nikamor. A bilo je prepozno – nekako sem ju prepričal, da je pogodba podpisana in da me bodo tožili, če ne pridem.”
Oropan na poti na podpis pogodbe v Italiji
Po tem, ko je do vrha napolnil svojega “fičkota”, kot se je sam izrazil (vozil je Fiat 500, op. a.), se je Adnan Golubović odpravil proti Italiji, ki se je kasneje izkazala za neprijazno in usodno izkušnjo, ki ga je dodobra načela tako fizično kot psihično. “Ustavil sem se v Foggi, ki je bila eno uro oddaljena od moje končne destinacije, na bencinski črpalki, da se osvežim po dolgi vožnji. Medtem so lopovi izkoristili priložnost,” se spominja Adnan. Sprva zaradi utrujenosti ni niti opazil, da so mu ukradli denarnico, ves denar, kartice – vse, razen potnega lista, ki ga je imel v ločenem predalu.
Ko je prispel do cestninske postaje in ugotovil, kaj se je zgodilo, je bil v šoku. Poklical je trenerja, ki mu je dal naslov in pojasnil, kako naj pride do njega. Adnan je uspel na cilj priti z zadnjimi kapljicami goriva. Namesto sočutja pa je prejel grajo: “Trener me je najprej nahrulil, kako sem lahko tako nepazljiv, nato pa mi dal 50 evrov, da imam vsaj za jesti,” je nadaljeval in priznal, da zgodbe še vedno ni povedal domačim. “Nisem jim rekel nič, saj so mi že doma pred odhodom ves čas samo pridigali. Res nisem potreboval še tistega klasičnega ‘smo ti rekli’. Oče in mama bosta za to zgodbo dejansko izvedela šele zdaj, ko bosta prebrala intervju na vaši spletni strani!”
Ko se je Adnan znašel v Italiji brez finančnih sredstev in podpore, je prve tri mesece preživel le s pomočjo prijateljev, ki so mu preko Western Uniona pošiljali denar. Ker domačim ni želel povedati, kaj se mu dogaja, je moral živeti praktično brez dohodkov. “Šele po treh mesecih mi je trener omogočil nekaj prostih dni, da sem se lahko vrnil v Ljubljano, uredil nove dokumente in bančne kartice, s čimer sem lahko odprl italijanski bančni račun in končno začel prejemati plačo.”
Noga je obtičala v blatu in zaslišal je pok
Nogometno gledano mu je v prvi sezoni na Apeninskem polotoku šlo odlično. Bil je na pragu prestopa v Serie B, vendar mu je prav ta uspeh, v kombinaciji s pohlepom kluba, na koncu skoraj uničil kariero. Zaradi resne poškodbe, ki so jo v klubu zamolčali, mu je med prsti spolzela imenitna priložnost in kdo ve, kam bi ga pripeljalo vse skupaj, če bi se končalo drugače. “Na eni od tekem sem si med branjenjem enajstmetrovke zaradi slabega terena poškodoval nogo. Med branjenjem mi je noga obtičala v blatu in zaslišal sem pok,” opisuje.
Diagnoza je bila poškodba meniskusa in križne vezi, kar bi običajno zahtevalo daljše okrevanje. Vendar pa mu v klubu, v želji po hitri prodaji, niso razkrili resnosti poškodbe. “Rekli so mi, da gre le za meniskus in da bo okrevanje trajalo največ tri tedne.” Poslali so ga k specialistu, ki mu je le “počistil” meniskus, križnih vezi pa sploh ni obravnaval, najverjetneje po navodilih kluba, da bi bil čim prej prodan.
Po koncu sezone v Materi je Adnanov trener Gaetano Auteri prevzel Catanzaro, enega največjih klubov v Kalabriji, in želel Ljubljančana odpeljati s seboj. Kljub ponudbam iz višjih lig se je Adnan odločil za možnost, kjer bi bil prva izbira med vratarji, namesto da bi bil le številka v večjem klubu. Še danes si ne zna razložiti, kako je opravil zdravniški pregled pri treh zdravnikih, ki niso opazili nobene težave. Začel je igrati in v prvih petih krogih opravil svoje delo odlično, nato pa je na enem od treningov doživel hud šok. Pri nerodnem pristanku je spet zaslišal pok in takoj začutil, da nekaj ni v redu.
Novica iz Rima ga še danes preganja
Klubski zdravnik ga je sicer pomiril, da verjetno ne gre za nič resnega, a ga je vseeno poslal k specialistu v Rim. “Tisto, kar sem doživel v Rimu, me še danes preganja,” se spominja. “Na treningu sem si poškodoval levo nogo, zdravnik pa začne pregledovati desno in mi reče, da je tam nekaj hudo narobe. Povedal sem mu, da je desna noga zdrava in da je leva tista, ki je poškodovana.” Ni ga poslušal.
Zdravnik je nato postavil diagnozo, ki si je noben nogometaš ne želi slišati. Ljubljančan je ugotovil, da ima popolnoma uničene križne vezi obeh nog in da ga čaka do 10 mesecev rehabilitacije, da se vrne v normalno stanje. “Takrat se mi je zrušil svet,” je s cmokom v grlu iskreno priznal Adnan Golubović, ki pa se tedaj še ni zavedal, da bo poškodba le manjši del težav, ki ga čakajo.
Po vrnitvi iz Rima v Catanzaro je Adnana pričakal športni direktor, ki mu je brez večjih ovinkarjenj povedal, da so ga v klubu dojeli kot nekoga, ki jih je pustil na cedilu, in da potrebujejo novega vratarja, zato želijo prekiniti pogodbo. Adnan o tem – jasno – ni želel niti slišati. Odšel je v hotel, da bi si vzel nekaj dni za premislek, vendar je bil pritisk vedno večji in večji, na koncu pa že dejansko neznosen. Ko je imel vsega dovolj, je telefon “pospravil v predal” in se na klice ni več javljal.
Nato je prišlo do zares neprijetne, celo filmske situacije, ko so ga s hotelske recepcije poklicali, da ga iščejo neki ljudje. “Nisem pričakoval nikogar, sploh pa nisem pričakoval tega, kar se je zgodilo,” pove Adnan. Na recepciji so ga čakali trije sumljivi moški, ki so mu brez odlašanja in ovinkarjenja povedali, da se mora zavedati, komu se ne javlja na telefon, in da ga vendarle kliče predsednik kluba. Dali so mu čas, da se pripravi, nato pa so ga odpeljali v klubske pisarne, kjer ga je pričakala še večja skupina ljudi.
Upal le, da bo odnesel celo glavo
Ob prihodu v pisarno je bil Adnan soočen s predsednikom kluba in še šestimi drugimi moškimi, ki so ga napadli z očitki, da je lagal o svojih poškodbah in da klubu “krade” denar. “Sami ‘sumljivi’ obrazi. Njih 10, jaz pa sam. Priznam, da sem bil šokiran, še bolj prestrašen, hkrati mi je bilo hitro jasno, v katero smer bo zadeva šla.”
Zahtevali so, naj takoj podpiše prekinitev pogodbe. Skušal je razložiti, da ni lagal in da ni njegova krivda, da se je poškodoval, vendar je bilo vse zaman. Brez druge možnosti je na koncu prekinil sodelovanje in se vrnil domov. “Tedaj sem upal le še to, da bom odnesel celo glavo!”
Predsednik Catanzara mu je obljubil, da bodo v klubu poravnali vse stroške rehabilitacije in da si lahko sam izbere, kje bo operiran. “Naivno sem verjel obljubi, a ko je prišlo do tega, so me začeli ignorirati in nikoli več niso vzpostavili stika z mano.” Tako se je moral sam boriti za svoje zdravje, v želji, da bi okreval in se vrnil nazaj na zelenice, je porabil vse svoje prihranke. Da bi le lahko še naprej igral nogomet…
Po vrnitvi v domovino, razočaran in brez prihodnosti, se je znašel v težkem obdobju. Sprejel je delo dostavljavca hrane, saj je potreboval denar za preživetje. “Tisto obdobje je bila čista tema v mojem življenju,” pove brez ovinkarjenja. Pred nekaj meseci se mu je nasmihala bleščeča kariera v mondeni Italiji, zdaj pa je vozil pice po Ljubljani. “Z vsem spoštovanjem do te službe, toda to ni bila pot, ki sem si jo zamišljal, ki sem si jo želel. Toda preprosto sem potreboval denar. Za preživetje…”
“Trudil sem se, da bi me napodili iz kluba”
V tistem času se je nanj obrnil Anže Kunaver, ki mu je brezplačno pomagal pri treningih, dokler se ni znova postavil na noge. Kmalu je začel trenirati sam, brez trenerja na Kodeljevem. Zakaj sam, zakaj brez trenerja? Preprosto. “Trenerja si nisem mogel privoščiti, denarja pa si nisem želel sposojati.” Po devetih mesecih je bil končno pripravljen za povratek med nogometne profesionalce, vendar so se ponudbe sprva zdele skromne. Ena izmed najbolj nenavadnih je prišla prav iz – Catanzara! Torej kluba, pri katerem so ga na cesto vrgli kot psa… Ponudili so mu, da se pridruži treningom, in če bi ocenili, da je poškodba sanirana, bi mu namenili mesto rezervnega vratarja. “Ponudbe seveda nisem sprejel.”
Kmalu zatem je prejel klic srbskega menedžerja, ki je deloval pri italijanskem klubu Vis Pesaro, in Adnan se je odločil, da sprejme ponudbo, čeprav ni imel dobrega občutka. “V Pesaru je bilo igrišče z umetno travo, kar mi je predstavljalo oviro zaradi kolen. Branil sem prve tekme, a nisem bil mentalno pri stvari, vse skupaj mi je bilo kar nekoliko odveč. Na eni tekmi sem storil napako, trener me je ob polčasu zamenjal, zaradi česar se mi je v tistem trenutku nogomet dokončno zagabil, če se lahko izrazim na tak način. To je sodu izbilo dno in potem sem se več mesecev skorajda trudil, da bi me napodili iz kluba.” Postal je depresiven in le še čakal dan, ko bo lahko zapustil Italijo, ne glede na to, kam ga bo pot odpeljala. “Ni pomembno, kam, samo da grem stran!”
V zimskem prestopnem roku se je Adnanu Goluboviću ponudila priložnost za odhod k na teh prostorih legendarnemu klubu Sloboda iz Tuzle, kar je brez razmisleka sprejel. “Ko sem dobil možnost za odhod v Bosno, sem takoj šel. Potreboval sem nekaj novega, svežega, moral sem se predvsem oddaljiti od Italije. Izkazalo se je za pravo odločitev,” ne skriva. V Bosni je branil zelo dobro in celo postal rekorder lige po številu ubranjenih enajstmetrovk. Nekateri tamkajšnji mediji so takrat pisali, da je bil blizu vpoklica v reprezentanco BIH, kar je seveda samo potrdilo njegovo kvaliteto na terenu. In spet je začel uživati v nogometu…
Sumljive igre v Bosni in Hercegovini
Toda brez peripetij ni šlo. Med zanimivimi trenutki iz tega obdobja je razkril tudi nepričakovan klic enega izmed agentov, ki naj bi bil povezan s selektorjem bosanske reprezentance. Ta mu je ponudil možnost vpoklica v izbrano vrsto, vendar le pod pogojem, da podpiše z njihovo agencijo. “Zavrnitev te ponudbe je bila zame moralno vprašanje. Že dolgo časa imam svojega agenta, Bobana Savića, s katerim sem v prvi vrsti prijatelj, šele nato poslovni partner. Ni se mi zdelo prav, da bi mu to naredil. Prav tako preprosto nisem želel vstopati v te sumljive igre, saj menim, da bi moje dobre predstave morale biti dovolj velik razlog za vpoklic. Brez igric v ozadju.”
Po dveh sezonah pri Slobodi se je odločil, da ne bo podaljšal pogodbe, čeprav mu je klub ponudil izboljšane pogoje. Nogomet v Bosni ga je po njegovih besedah nekoliko razočaral. “Želel sem se vrniti v Slovenijo. V Bosni je v nogometu preveč stvari, ki ne sodijo tja, od pristranskih sodnikov do vpliva stavnic in predvsem politike. Ko je ena od treh narodnosti na oblasti v nogometni zvezi, se vedno forsirajo njihovi klubi za prvaka – enkrat srbski, drugič hrvaški, tretjič bošnjaški.”
Adnan Golubović se je po obdobju igranja za Slobodo iz Tuzle vrnil domov in nadaljeval svojo kariero v ambicioznem Kopru, kjer je deloval pod vodstvom trenerjev Zorana Zeljkovića in trenerja vratarjev Benjamina Levaka. Po njegovih besedah sta bila oba omenjena strokovnjaka ključna za njegov napredek, saj je v dveh letih na slovenski obali zelo napredoval in tudi užival v nogometu. “V Kopru je bilo super. Osvojili smo pokal, ekipa je bila za slovenske razmere vrhunska, sam pa sem postal boljši igralec, predvsem sem izboljšal igro z nogo.”
Romuni vprašali tudi Handanovića
V dresu kanarčkov je zbral 63 nastopov in kar 20-krat ohranil svojo mrežo nedotaknjeno. Po tem uspešnem obdobju je prejel ponudbo romunskega velikana Dinama iz Bukarešte, ki se je po vrnitvi med prvoligaše želel dobro okrepiti pred začetkom nove sezone. “Da so me vzeli, ima zasluge tudi Samir Handanović. Povedali so mi, da je nekdo iz kluba poznal Handanovića, posledično so ga kontaktiral glede mene. Samir je dejal, da če ne bi imel težav s poškodbami v preteklih letih, bi me danes gledali v eni izmed top lig, in da naj bodo veseli, če me uspejo dobiti,” je razkril Golubović.
Kot rojeni Ljubljančan Adnan Golubović priznava, da je ponosen na svoje rodno mesto. Kjerkoli se znajde, vedno primerja druga mesta z Ljubljano. Domači mirni kraj je zamenjal za veliko in kaotično Bukarešto. Medtem ko ga je center mesta navdušil, ga najbolj motijo prometni zamaški, saj v času prometne konice pogosto izgubi več ur na poti.
“Rekli so, da nismo slabi. Bili smo zanič”
Med romunskimi mesti ga je najbolj navdušil Brašov v Transilvaniji, kjer je imel priložnost obiskati tudi znameniti grad grofa Drakule. Golubović izpostavlja, da romunska avtocestna infrastruktura ni najboljša, zato se ekipa na nekatera gostovanja odpravlja kar z letalom. Kljub temu meni, da ima država velik potencial in se počasi razvija v stabilno evropsko članico: “Videti je, da so bili predolgo v primežu komunizma.”
Njegova trenutna ekipa, Dinamo Bukarešta, letos kaže odlične predstave, kar je veliko olajšanje za številne navijače, predvsem po neuspešni lanski sezoni. “Ko smo začeli, so mi govorili, da nismo slaba ekipa, a smo bili iskreno povedano zanič. Bili smo izgubljeni, nismo niti vedeli, od kje vse ‘udarjajo’ po nas,” pripoveduje Adnan Golubović.
Na zimski premor so šli z zaostankom 12 točk za klubom, ki je tedaj v rokah držal mesto v dodatnih kvalifikacijah za obstanek, a po prihodu nekaj novih igralcev v januarju je Dinamo začel zmagovati, kar je prineslo čudež in obstanek v ligi. “Navijači so nam dajali energijo in motivacijo iz tekme v tekmo. Zaradi njih smo se dvignili in prišli do obstanka.”
En vpoklic bi bil dovolj – vse bi bilo vredno!
Letošnja sezona se je začela z večjim optimizmom, finančno zelo stabilna uprava se je odločila prevetriti ekipo, v katero je pripeljala tudi nekaj mladih, kakovostnih romunskih nogometašev. “Na začetku smo si želeli varnega obstanka, zdaj pa vidimo, da smo sposobni doseči več. Nahajamo se v zgornji polovici lestvice,” ponosno pove Adnan Golubović.
Adnan Golubović, ki je v svoji karieri igral v številnih evropskih ligah, pravi, da je romunska liga daleč najtežja med vsemi, v katerih je nastopal. Opozarja na visoko individualno kakovost igralcev in veliko fizične igre, kar od nogometašev jasno zahteva moč in vzdržljivost. “Na stadionih je vzdušje vedno naelektreno, še posebej za nas, ker smo eden od velikih klubov iz Bukarešte. Na gostovanjih nas pogosto pričakajo na nož, vzdušje na stadionu pa te takoj postavi pred dejstvo, da nisi dobrodošel. Na velikem romunskem derbiju proti Steaui so proti meni letele celo bakle, a ni bilo nič hujšega.”
Kljub natrpanemu urniku Golubović še vedno spremlja slovensko prvoligaško sceno in še posebej delo svojih vratarskih kolegov. Izpostavil je nekaj imen, ki so po njegovem mnenju trenutno med najboljšimi v Sloveniji: “Mislim, da imajo vsi slovenski klubi odlične vratarje, če pa že moram koga izpostaviti, so to Ažbe Jug, Matevž Vidovšek in Metod Jurhar. Med mladimi pa bi se zagotovo odločil za Tima Štrasbergerja.”
Ob zaključku zares izjemno zanimivega in neverjetno iskrenega intervjuja za Planet nogomet se je Adnan Golubović dotaknil še morebitnega vpoklica v slovensko reprezentanco. “Seveda si tega želim, razmišljam o tem, a se ne obremenjujem preveč. Toliko slabega se mi je zgodilo v karieri, da nočem preveč pričakovati. A po drugi strani sem v dobri formi, dobro branim v kakovostni ligi, zato – zakaj pa ne? Že en vpoklic bi bil zame sanjski. In potem bi tistega večera, ko bi prejel vabilo v reprezentanco, lahko šel spat z mislijo, da je bilo vse vredno…”
Avtor: Uredništvo Planet nogomet