Genij iz Podgorice slavi 60. rojstni dan – Dejan Savićević: “Berlusconi mi je rekel, naj dokažem, da sem Genij. In sem zabil tisti gol…”

Legendarni Dejan Savićević prav danes praznuje 60. rojstni dan, ob jubileju pa je za La Gazzetto dello Sport odprl bogat album spominov. Med vsemi zgodbami iz kariere Genija iz Črne gore posebej izstopa tista iz Aten leta 1994, ko mu je Silvio Berlusconi večer pred finalom lige prvakov postavil prav poseben izziv. Savićević je odgovoril na način, ki je postal del nogometne zgodovine. “To je najlepši gol v mojem življenju! Predsednik Silvio Berlusconi mi je večer pred finalom rekel: ‘Dejan, če si res genij, to jutri dokaži.’ In dobro se je končalo,” se je v smehu spomnil v Podgorici rojeni Savićević in pripomnil: “Vse je bilo čudovito, od začetka do konca.”

Naslednji večer je AC Milan v prestolnici Grčije s 4:0 razbil favorizirano Barcelono, ki jo je vodil kultni Johan Cruyff, Savićević pa je ob zmagi prispeval enega najbolj znamenitih zadetkov v zgodovini finalov lige prvakov. Z desne strani je z izjemnim lobom premagal Andonija Zubizarreto in na največjem odru upravičil vzdevek, ki mu ga je nadela prav Gazzetta.

Sam ga še danes jemlje z rezervo. “Kakšen genij neki, bil sem samo odličen nogometaš. Vi pri Gazzetti ste mi dali ta vzdevek. Morda zato, ker sem počel stvari, ki jih drugi niso mogli, ali pa zato, ker sem imel v igri nekoliko več domišljije.” Toda vzdevek je enemu najboljših nogometašev s področja nekdanje Jugoslavije vseh časov vendarle prirasel k srcu: “Da, simpatičen je, vesel in nekoliko šaljiv. Prijatelji in nekdanji soigralci me tako kličejo, ko me želijo podražiti. V Italiji me vsi kličejo tako, toda po mojem mnenju vendarle nekoliko pretiravajo.”

Savićević: “Bil sem pravi mali razbojnik”

Savićević je nogometno pot začel v Podgorici, kjer je odraščal tik ob železniški postaji: “Moj oče je bil šef na železnici in je vodil skupino 900 ljudi. Toda mene ni mogel obvladati! Živeli smo v hiši za postajo. Brat Goran je želel postati strojevodja, pozneje se je ukvarjal z nepremičninami, jaz pa sem bežal med tire in igral nogomet na igrišču, polnem kamenja. Tam sem se naučil preigravati. Bil sem pravi mali razbojnik, imel sem vse pogoje, da bi postal nepridiprav! Na srečo sem postal nogometaš in pri 13 letih odšel v OFK Titograd.”

Tam je preživel dve leti. “Igral sem iz čiste ljubezni do nogometa. Denarja skoraj ni bilo, vendar se nikoli več v življenju nisem počutil tako svobodnega. Potem sem prestopil v Budućnost.” Pri 16 letih je debitiral med člani, pozneje pa prodrl tudi do jugoslovanske reprezentance. “Časopisi so nekoliko pretiravali. Nisem dosegal veliko zadetkov, raje sem podajal in užival v tem, da sem ‘razigraval’ soigralce. Iz Budućnosti sem prišel tudi do reprezentance. Star sem bil 20 let, ko smo Turčijo premagali s 4:0, jaz pa sem dosegel tretji gol. Leta 1988 sem nato prestopil k Crveni zvezdi, prvaku Jugoslavije.”

Tudi trditev, da je takoj postal največji zvezdnik moštva z Marakane, je zavrnil. “Kje pa. Bil sem samo eden od igralcev velike ekipe. Tam je bilo ogromno vrhunskih mojstrov, zaradi katerih sem se počutil odlično. Imeli so me radi, toda tudi jaz sem imel rad vse svoje klube – Budućnost, Zvezdo, AC Milan in dunajski Rapid. Kljub temu Crvena zvezda ostaja moj prvi dom.”

Z Zvezdo je postal evropski prvak, leta 1992 pa se je preselil v Milano. “AC Milan bo za vedno v mojem srcu. Pred tem bi lahko odšel v Juventus, Romo ali Monaco, toda pri Zvezdi mi je bilo čudovito, v Bariju smo po zmagi nad Marseillom osvojili evropski pokal. Začetek pri AC Milanu je bil težak, mučil sem se leto in pol. Zaradi poškodb, pa tudi konkurence – tam so bili Gullit, Van Basten, Rijkaard, Papin… Italijo sem izbral, ker je imela najmočnejšo ligo na svetu z najboljšimi igralci. Bila je prava odločitev. V drugem klubu ne bi osvojil toliko lovorik niti ne bi bil tako izpostavljen. In navijači… Čudoviti, strastni. Njihove pesmi so mi dajale največ energije. Ogromno mi pomeni, da se me ljudje tudi po več kot 20 letih spominjajo in mi govorijo, da sem bil kot Platini.”

“Diego? Gledal sem ga z občudovanjem!”

Med svojimi nogometnimi idoli je izpostavil največje mojstre žoge. “Vedno sem imel rad velemojstre, ljudi z domišljijo. Najbolj sem občudoval Maradono, pred njim pa Anta Miročevića in Safeta Sušića – kakšni igralci so bili to! Maradone osebno nisem spoznal, sem pa proti njemu igral na svetovnem prvenstvu leta 1990 v Firencah. Izgubili smo po enajstmetrovkah, jaz sem zadel, on je zgrešil. Čeprav sem bil takrat tudi sam že znan, sem bil v primerjavi z Diegom nihče. Gledal sem ga z občudovanjem.”

Posebno mesto je imel Michel Platini. “Bil sem zaljubljen v njegovo igro, zame je bil idealen nogometaš. Toda nikoli se nisva pogovarjala. Nekoč sem v Beogradu igral proti Franciji. Pri zaostanku z 1:2 sem vstopil s klopi, nato povezal dve dobri potezi in asistenci ter zmagali smo s 3:2. Po tekmi sva skupaj zapuščala igrišče. Želel sem pristopiti in mu reči samo: ‘Živjo, Michel, jaz sem Savićević.’ Toda nisem znal francosko, govoril sem samo naš jezik… Zato sem šel brez besed mimo njega! Ah, lepi spomini…”

Danes je predsednik Nogometne zveze Črne gore, funkcijo pa opravlja brez plačila. “Počutim se odlično! Trenutno sem v Budvi, v svoji hiši ob morju. Malo se vozim z ladjo, vendar imam vedno veliko obveznosti. Sestanki, načrti, stiki. Predsednik sem kot prostovoljec, za to ne vzamem niti evra, dela pa je veliko. Na mojo srečo v vsem skupaj še vedno uživam.”

“Imam čudovite spomine”

Savićević spremlja tudi svoje Rossonere. “Moj AC Milan je bil drugačen, mi smo ves čas igrali finale lige prvakov. Od sedanje ekipe sem videl le nekaj odlomkov na televiziji. Delujejo mlado in sveže, tudi trener je mlad. Proti Laziu so pokazali dobro reakcijo. Z njimi je treba biti potrpežljiv in sprejeti napake, saj so del nogometa. Vem, da v velikem klubu ni časa, toda kakovost bi morala priti do izraza. Inter se mi žal trenutno zdi pred vsemi. Toda sezona je dolga in zapletena za vsakogar. Treba je počakati… Navsezadnje sem tudi jaz pri AC Milanu čakal leto in pol.”

Savićević je kariero opisal precej bolj skromno, kot jo pomni nogometna Evropa. “Imam čudovite spomine, res sem imel srečo. Igral sem za velike klube in osvojil dve ligi prvakov – s Crveno zvezdo in Milanom.” In vendar njegovo zgodbo morda najbolje povzema prav večer v Atenah: Berlusconi ga je izzval, naj dokaže, da je Genij. Savićević za odgovor ni potreboval besed – zadostoval mu je dotik žoge, ki je ostal v zgodovini. (žm)

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Tujina

#acmilan

#črnagora