Od bruhanja ognja do pekočega okusa ajvarja oziroma kdo bi si upal staviti, koliko časa bo Jugoslav Trenčovski trener Olimpije
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Beli dim iz Stožic ali, če se izrazimo po vatikansko – habemus trenerus. Mnogo prezgodaj in več kot (ne)pričakovan zaplet v zmajevem gnezdu. Mišo Brečko je preteklost, Jugoslav Trenčovski je prihodnost. Namigovanja Planeta izpred nekaj mesecev, ko je bilo jasno, da se bodo poti 49-letnega makedonskega stratega in Radomelj razšle, so se uresničila.
Sam je takrat skromno povedal, da bi bila Olimpija seveda velik izziv, obenem pa je bil skeptičen glede načina dela, saj so njegovi razvojni projekti dolgoročne narave, Olimpijin imperativ pa je zmaga na vsak način in takoj. A morda so zeleno-beli potrebovali prav to – nov pristop. Ali bo uspešen, še ne vemo, težko pa bo slabši od tistega, čemur smo bili priča v zadnjem letu. Pa da niti ne začnemo z izpadom iz Evrope, iz pokala, menjavanjem trenerjev v ritmu menjavanja spodnjega perila in za konec še dejstvom, da se je malčku, ki gostuje na istem stadionu, a ima trikrat manjši proračun, uspelo uvrstiti v mednarodna tekmovanja.
Upanje po svežem vetru je znova oživelo v mislih zeleno-belih privržencev. Olimpija je po dolgem času pripeljala – za slovenske razmere – preverjenega trenerja in ne mačka v žaklju. In da, pravilno ste prebrali – mačka v žaklju. Tu lahko morda izvzamemo epizodo Zorana Zeljkovića, kaj pa ostali? Seveda se bodo ljudje obregnili ob to trditev z argumentom, da so bili nekateri prejšnji trenerji uspešni. A govora ni o tem, temveč o tveganju ob njihovem imenovanju.
Albert Riera, najuspešnejši, kar zadeva domača tekmovanja, je v Ljubljano prišel kot nekakšen poskusni zajček Andyja Bare. Šlo je za njegovo prvo samostojno trenersko pot, skratka za veliko neznanko, ki se je na koncu izkazala za zadetek v polno. Sledil je Joao Henriques, ki kljub določenim referencam ni bil dolgoročna rešitev za delovanje v zanj neznanem slovenskem nogometnem prostoru. Podobno velja tudi za Victorja Sancheza. Nekaj trenerskih izkušenj je sicer imel, a brez vidnejših uspehov in znova brez poznavanja slovenske prve lige.
Sledila je lanska sezona, ki je bila pravi sinonim za strele v prazno. Začelo se je s Portugalcem Jorgejem Simaom – roko na srce, morali smo pobrskati po spletu, kdo sploh je, kar samo po sebi veliko pove o vtisu in uspehih v Ljubljani. Nato je prišel Erwin van der Looi, pri katerem drugega kot uslugo agentu agenta ni videti, na koncu pa še Fede Bessone, ki je med tremi lanskimi trenerji vendarle pustil (naj)boljši vtis.
In podobna zgodba se je nadaljevala tudi letos. Mišo Brečko – biti selektor še ne pomeni imeti izkušenj kot trener članske ekipe, sploh ne takšne, kot je ljubljanska Olimpija. Na koncu pa Jugoslav Trenčovski. Strumičan je v slovensko ligo prišel, lahko bi rekli, skozi zadnja vrata. Mirno, tiho in skromno. Nato pa pokazal, da se lahko tudi z malčkom, kot so Radomlje, enakovredno kosaš z velikimi. Zdaj ga čaka verjetno največji izziv njegove dosedanje kariere. Lahko mu zaželimo le srečo. Zmaji rad bruhajo ogenj in so nesrečni, ko temu ni tako, toda Makedonec, vajen okusa pekočega ajvarja, tega ognja bržkone ne bo dojemal kot nepremostljive ovire. Do kdaj bo trajalo, pa… Bi si kdo upal staviti?
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
