Mariborska težava po imenu Benjamin Tetteh: Ob taki plači bi moral gole zabijati kot Ana Milović, ne pa, da podi trenerje iz kluba
Tekst: David Klemenc. Foto: Jan Herlič / Sportida
Nov teden, nov šok v Ljudskem vrtu. Slednji danes pa vse bolj spominja na “turški cirkus”, kot ga opisujejo navijači Maribora. Prav zato beseda šok zanje niti ni več primerna – težko jih še kaj preseneti. Sredin boksarski vložek, po katerem se je po vsega 16 dneh poslovil dosedanji trener Radomir Đalović, je bil zato za mnoge le še povod za sarkastičen nasmeh.
Zakaj se vse to dogaja klubu, ki je največje uspehe dosegal s trenerjem, ki je v statistiko na klopi vijoličastih vpisal kar 440 tekem, je jasno še slepcem: tujci, katerim ne Slovenija ne Maribor ne pomenita nič, pripeljejo do razkroja pripadnosti in identitete. Že videno, bi lahko dodali. Medtem ko v slovenskem nogometu vidimo tudi tako domača kot tudi zares zelo uspešna tuja imena s čvrsto podporo in delom na dolgi rok – Aleš Arnol na klopi Brava, Milan Anđelković pri Primorju, Albert Riera pri Celju, navsezadnje v novi sezoni pri Aluminiju navdušuje tudi Jura Arsić –, je Maribor v zadnjem času postregel s pravo parado trenerjev: Ante Šimundža, Boštjan Cesar, Tugberk Tanrivermis, Radovan Karanović, Radomir Đalović, spet gasilec Karanović in zdaj najverjetneje Igor Duljaj. Za okus mnogih navijačev Maribora je to kakih pet trenerjev preveč.
A to ni edina problematika, zaradi katere Maribor caplja na mestu. Kultni mariborski športni direktor je pred letom dni slikovito opisal težavo ob čudovitem zadetku Benjamina Tetteha s škarjicami na Bonifiki (Koper – Maribor 1:1). Opazil je, da se igralec gola sploh ni pretirano veselil, ker po njegovem očitno ne čuti pripadnosti ne dresu ne mestu. V njegovih časih bi tak igralec že naslednje jutro sedel v pisarni na resnem pogovoru.
Nedopustno je, kar se je zgodilo v tem tednu. Nedopustno je tudi to, da je odšel trener, ki bi moral biti klubu 100-odstotno predan. Ki bi moral dejansko rešiti take težave, saj je navsezadnje odgovore za ekipo, ne pa, da je stisnil rep med noge in pobegnil ob prvi pravi nevšečnosti. Nedopustno bi bilo tudi, če klub ne bi kaznoval “pretepačev”. Tako Benjamin Tetteh kot tudi Omar Rekik sta jih dobila po grbi. Finančno. Ob tem pa vse to odpira zanimivo vprašanje o nečem drugem, a še kako zelo pomembnem: ali določeni nogometaš res opravičujejo velik denarni vložek vanje? Ciljamo na Benjamina Tetteha. Zdaj je zakuhal pretep. Bil je tudi zelo slabo pripravljen. Večkrat poškodovan. Obenem pa je najdražje plačani nogometaš ne samo kluba, marveč celotne lige.
Za tujce smo že pisali: moral bi biti občutno boljši od domačih nogometašev. Da je Benjamin Tetteh dober nogometaš, ni dvoma. Toda ali je občutno boljši? Ali res dela razliko? Ali je dvignil Maribor na višjo raven? Ga je popeljal v Evropo? Ali dejansko opravičuje zares velik finančni vložek vanj? Odgovor se ne glede na povsem solidno statistiko ponuja sam od sebe.
Po okvirnih podatkih o plačilnih listah slovenskih klubov je Tetteh, ki je že res najboljši strelec Maribora, daleč najbolje plačan igralec v klubu. Če vse skupaj primerjamo z nogometaši na vrhu lestvice strelcev 1. SNL v pretekli sezoni, kjer so bili poleg njega tam še Danijel Šturm, Matej Poplatnik, brata Deni in Tomi Jurić, Dario Vizinger in kralj strelcev Raul Florucz, se na obzorju hitro pokaže razmerje med kakovostjo in ceno.
Ilicalijeva odločitev kot bodoča težava za Maribor
V zameno za svojo visoko plačo je Tetteh dosegel 11 zadetkov. Medtem so Vizinger, Deni in Tomi Jurić, Poplatnik, Florucz in Šturm skupaj prejemali približno enak mesečni znesek kot Ganec, ob tem pa nasprotnikovo mrežo zatresli kar 78-krat. In res je: klubi, kot so Domžale, Mura, Bravo in Koper, svojih igralcev ne plačujejo bajno. Prvi strelec lige Raul Florucz je ob 15 golih prejemal več kot trikrat manj od mariborske tridesetke.
To jasno pokaže, da vlaganje v dragocene tujce kljub njihovim morebitnim solidnim predstavam enostavno ne prinese rentabilnosti. Za plačo, ki jo Benjamin Tetteh prejema – ogromno in na meji nerealnega za slovensko ligo –, bi moral imeti statistiko, podobno Ani Milović, ki je v 120 tekmah prve ženske nogometne lige v dresih Olimpije in Mure dosegla kar 297 zadetkov. Namesto tega je ob vsem naštetem zdaj še zakuhal pretep, s katerim je spet odprl Pandorino skrinjico v Ljudskem vrtu…
Seveda je to, kako dobro oziroma slabo bo plačeval svoje nogometaše, odločitev Acuna Ilicalija. Saj je njegov denar, naj ga razmetava, kot želi, bi lahko rekli. A ko bo Turek odšel – kar je po mnenju številnih, navsezadnje tudi Zlatka Zahovića, le vprašanje časa, saj naslova in Evrope ne bo osvojil tako zlahka, kot je morda mislil –, bodo ti zvezdniki še vedno ostali vezani na NK Maribor, ne na njega. Takrat bo naloga novih lastnikov oziroma športnega direktorja pravo Sizifovo delo. Klub bo moral nekako rešiti bajnih plač raznih Tettehov in drugih okrepitev. Tudi tretjerazrednih. In takšnih, ki so plačane kot bogataši, igrajo pa kot siromaki.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
